TUJA OKUPACIJA SLOVENIJE - NEMCI IN MADŽARI
Slovenijo so si okupatorji razdelili. Nemci so zasedli Štajersko in Gorenjsko. Madžari so se polastili Prekmurja. Italijani so dobili pod svojo oblast Ljubljano, Dolenjsko in Notranjsko.
Nemci so zasedeno slovensko ozemlje čez noč hoteli spremeniti po Hitlerjevem ukazu (Maribor 26.aprila 1941) v nemško deželo. Uvedli so strogo vojaško upravo, odvzeli Slovencem vse politične pravice, zatrli ves slovenski tisk, vse organizacije in vse šole, ter vpeljali kot učni in uradni jezik nemščino. Pregnali ali pozaprli so vse izobražence (duhovnike, učitelje in dr.). Ustanovili so Štajersko domovinsko zvezo in Koroško ljudsko zvezo; vanju je pod pritiskom pristopilo 95% Slovencev.
Slovenske fante so mobilizirali v nemško vojsko. Po podatkih »Zveze mobiliziranih« naj vi Nemci na Koroškem, Gorenjskem in Štajerskem v letih okupacije mobilizirali okrog 80.000 Slovencev. Padlih in pogrešanih je bilo okrog 30.000, po vojni se je vrnilo domov okrog 15.000 ranjencev in pohabljencev. Vrnjeni so bili grobo zapostavljeni od komunistične oblasti.
Nemci so imeli v načrtu izseliti okoli 260.000 Slovencev, a so jih dejansko le okrog 55.000, skoro 25.000 ljudi pa je samih zbežalo v Ljubljansko pokrajino in na Hrvaško. Za germanizacijo Slovenije so pripeljali s seboj 1.500 nemških učiteljic in učiteljev. Po nacističnih računih naj bi se ponemčenje Slovencev izvršilo v največ štirih ali petih letih.
Podobno so se obnašali v Prekmurju Madžari. Središče njihove uprave je bilo v Murski Soboti. Že po nekaj mesecih so okupirano deželo tudi formalno priključili Madžarski. Vse izobražence, ki niso bili iz Prekmurja so pregnali, večino slovenskih duhovnikov pa prestavili na zakotne madžarske fare. Internirali so vse prekmurske Jude, katere so pozneje Nemci večinoma likvidirali. Mnogo Slovencev je trpelo v koncentracijskem taborišču Sarvar.
Proti nemškemu divjanju na Gorenjskem in Štajerskem je v pastirskem pismu duhovnikom (24.oktobra 1941) protestiral ljubljanski škof dr.Gregorij Rožman. Ban dr.Marko Natlačen pa je o tem informiral Vatikan že junija 1941, ko ga je papež Pij XII sprejel v avdijenci.