SLOVENSKO DOMOBRANSTVO

Po italijanski kapitulaciji so Nemci yasedli važnejše kraje ob Južni železnici do Trsta, da so si zagotovili zvezo s svojimi silami v Italiji. Ljubljansko pokrajino, Istro in Furlanijo so združili v »Operacijsko cono Jadransko Primorje«. V vsaki pokrajini so postavili prefekta, ki se je v Ljubljanski pokrajini imenoval prezident. Na prošnjo slovenskih politikov in tudi škofa Gregorija Rožmana je to mesto prevzel takratni ljubljanski župan, general Leon Rupnik z namenom, da pomaga ljudem, ki so množično bežali v Ljubljano iz Dolenjske in Notranjske, kjer so strahovali partizani.

Po uničenju Vaških straž in ko je bilo jasno, da se zavezniki ne bodo izkrcali na jadranski obali, je slovenski demokratični tabor imel na izbiro le troje:

-       Umakniti se pred Nemci v gozdove in se predati partizanom;

-       Upreti se Nemcem z golimi rokami;

-       Organizirati s pristankom Nemcev samoobrambo pred komunistično gverilo. Kot edina možna rešitev, predvidena in dovoljena tudi po haaški konvenciji je bila legalna samoobramba.

General Rupnik je v soglasju z demokratičnim slovenskim vodstvom od nemških oblasti dobil dovoljenje, da organizira Slovensko domobransko legijo za obrambo pred partizani. Jedro nove bojne enote je bila skupina 1.200 vaških stražarjev, ki pod poveljstvom majorja Vuka Rupnika niso ostali v Turjaku, ampak se po hudih bojih prebili v Ljubljano in še nekaterih drugih skupin kot Suvajdžičev bataljon ljubljanske mestne straže ter manjših enot vaških straž v okolici Ljubljane. Domobranci so nosili posebne uniforme (zelenkasto-plave), na rokavu so imeli grb dežele Kranjske (na modrem polju bel orel), na kapah pa kokarde v slovenskih barvah. Poveljevalni jezik je bil slovenski, geslo slovenskih domobrancev je bilo: »Bog,Narod,Domovina«. Slovenski domobranci so bili izključno samoobrambni oddelki, katerih delovanje je bilo omejeno na določen predel slovenskega ozemlja. Bili so borbena, disciplinirana in narodno zavedna bojna enota, ki je štela čez 12.000 mož razdeljenih v 5 udarnih bataljonov in 63 posadnih čet. Imeli so vojaške kurate s častniško stopnjo. V številnih spopadih so partizanske sile skoro uničili. Proti komunistični OF so se borili tudi idejno na množičnih protikomunističnih zborovanjih in predavanjih.