Na ozemlju kjer živijo Slovenci danes, so nekoč živela druga ljudstva. O tem pričajo številne arheološke najdbe. Veliko materialnih ostankov so zapustili Rimljani. Iz časov, ko je bilo slovensko ozemlje del velike rimske države, so se ohranili ostanki utrdb, mest, cest, pokopališč, itd.

Obdobje po propadu rimske države, zlasti VI. stoletje, imenujemo čas velikih preseljevanj ljudstev. Takrat so se na ozemlje današnje Slovenij naselili naši predniki. Prišli so v več naselitvenih valovih s severa in vzhoda.

Najstarejša znana slovenska država je bila kneževina Karantanija. Viri jo omenjajo že okrog leta 630. Njeno središče je bil Krnski grad na Gosposvetskem polju. Karantanske kneze je volilo ljudstvo. Poseben obred ustoličevanja je potekal v slovenskem jeziku in se je ohranil še dolgo potem, ko Karantanija ni bila več samostojna.

Ko je Karantanija izgubila samostojnost, so naši predniki prišli pod oblast sosednih držav. Od takrat naprej Slovenci vse do leta 1991 nismo imeli svoje države.

Več stoletij je bilo slovensko ozemlje razdeljeno na dežele, ki so spadale v okvir nemške, pozneje avstrijske države. Imenovale so se Kranjska, Koroška, Štajerska, Goriška, Trst. Del Istre (predvsem mesta Koper, Piran in Izola) je bil približno 500 let pod oblastjo beneške republike, najvzhodnejši del slovenskega ozemlja (Prekmurje) pa je dalj časa pripadal Madžarski. Od XIX. stoletja do konca prve svetovne vojne (1918) je večina Slovencev živela v državi, imenovani Avstro-Ogrska.

Slovenci so si zlasti v XIX. stoletju prizadevali za Zedinjeno Slovenijo, to je za združitev vsega slovenskega ozemlja v eno enoto in za pravice slovenskega jezika v šolah in uradih.

Po končani prvi svetovni vojni, je Avstro-Ogrska leta 1918 razpadla. Nastalo je več novih držav. Slovenci so bili vključeni v novo ustanovljeno državo Kraljevino Jugoslavijo. Žal pa je mnogo Slovencev (primorski, koroški, porabski) ostalo zunaj nje.

Slovence je ponovno zelo prizadela druga svetovna vojna. Slovensko ozemlje je bilo leta 1941 razkosano med tri okupatorje: Nemce, Italijane in Madžare. Štiri leta okupacije so bila ena najtežjih v slovenski zgodovini. Hudo pa je narod prizadela tudi notranja vojna, ki so jo povzročili komunisti ko so okupacijo izrabili za izvedbo socialne revolucije. Žrtve med vojno in zlasti množični poboji po njej pomenijo neizbrisno rano na narodnem telesu. Številni slovenci so bežali, drugi so bili izgnani iz domače zemlje in poslani v taborišča, od koder se mnogi niso vrnili.

Po končani vojni je leta 1945 nastala nova državna oblika 'republika'. Pozneje se je imenovala Socialistična federativna republika Jugoslavija (SFRJ). Tako v prvi kot drugi Jugoslaviji so Slovenci živeli v skupni državi z različnimi narodi: Hrvati, Srbi, Makedonci, Črnogorci, Muslimani.

V novo Jugoslavijo so Slovenci prišli z velikimi pričakovanji, vendar se dolgoletni program Zedinjene Slovenije ni uresničil. Čeprav se je pridobil velik del Primorske, je veliko primorskih Slovencev še vedno ostalo onstran meje; prav tako so zunaj meja Slovenije ostali koroški in porabski Slovenci.

Ker se Slovenci v jugoslovanski državi zaradi različnih vzrokov niso dobro počutili, je želja po samostojni državi postajala vedno močnejša. Tako so najprej decembra 1990 na plebiscitu (dan samostojnosti) izrekli za samostojno in neodvisno Slovenijo in jo 25. junija 1991 (dan državnosti) tudi razglasili. Takoj nato je Slovenijo napadla jugoslovanska vojska in skušala preprečiti odločitev Slovencev. Vendar so se slovenska teritorialna obramba in policija ter vse prebivalstvo enotno postavili v bran samostojne slovenske države in jo tudi obranili.

Slovenci razen v zelo zgodnjem obdobju svoje zgodovine nismo imeli države. Več stoletij smi bili vključeni v druge države. Šele leta 1991 smo se osamosvojili in razglasili samostojno državo – Republiko Slovenijo.