SAMOOBRAMBA PRED OKUPATORJEM IN REVOLUCIJO

Po prvih partizanskih akcijah se je jasno videlo, da je NOB le krinka za izvedbo komunistične revolucije in pridobitev oblsti. Škodo od teh nastopov so utrpeli le Slovenci, okupator komaj kaj. Najbolj zgovoren dokaz za to je primerjava žrtev, ki so jih v letih vojske imeli okupatorji in Slovenci.

Dr. Lambert Ehrlich (aprila 1942) in dr. Marko Natlačen (maja 1942) sta izročila Italijanom poslanici v katerih jih opozarjata na haaške konvencije, po katerih je okupator dolžan na zasedenem ozemlju zagotoviti mir in red. Dr. Natlačen med drugim opozarja, da Italijani ob partizanskih atentatih zvračajo krivdo na nedolžno prebivalstvo, pravih krivcev umorov pa ne iščejo. Tisoče ljudi so poslali v internacijo, kjer jih je že veliko umrlo od lakote in bolezni (Rab, Gonars). Protestno pismo je poslal komisarju Grazioliju tudi škof dr. Gregorij Rožman, (jeseni 1942), pa tudi mnogo županov in duhovnikov po deželi je posredovalo za ljudi in protestiralo proti nasilju italijanske vojske. Edina rešitev bi bila domača varnostna služba za obrambo ljudi.

V zavesti, da imajo ljudje pravico upreti se okupatorju tudi zunaj OF in se braniti pred vsakim terorjem, je zastopnik gen. Mihajloviča v Sloveniji major Karel Novak s sodelovanjem Slovenske zaveze (SZ) in Glavačeve skupine 17. maja 1942 organiziral ilegalno skupino 17 mož in fantov. Imeli so naročilo braniti ljudi pred nasiljem okupatorjev in partizanov, ne izzivati ne enih ne drugih, a sprejeti boj, če bodo napadeni.

Iz raznih razlogov pa SZ ni uspelo dobiti dovolj ljudi za ta odred. Kot majhna skupina so bili prisiljeni izmikati se večjim akcijam in se krinkati pred partizani kot »Štajerski bataljon«. Pod poveljstvom kapetana Milana Kranjca so se ustalili na področju Gorjancev. Imeli so več spopadov z Italijani. Edini še živeči, pisatelj Ivan Korošec je živel v Argentini, sedaj v Sloveniji. Partizani so jih kmalu izsledili in jih 25. maja napadli z namenom, da jih uničijo, kar pa se jim ni posrečilo. Ta dan je ostal kot začetek revolucije na Slovenskem. Koncem 1942 se je odred po dogovoru z Italijani legaliziral in se ustanovil na stalnih postojankah na Brezovici in Suhorju. Preimenoval se je v Legijo smrti. Zločini, ki jih je storila OF nad brezbrambnim narodom so tega prisilili, da je segel po orožju.