VETRINJSKA TRAGEDIJA

Blizu 25.000 slovenskih civilnih in vojaških beguncev se je v začetku maja 1945 nastanilo na odprtem polju on starodavnem samostanu v Vetrinju pri Celovcu. Domobranci, čeprav razoroženi, so ohranili vojaško disciplino in pomagali civilistom, da so si uredili zasilno taborišče, katerega so Angleži zastražili. Manjše skupine partizanov so namreč v okolici Celovca iskale in lovile begunce, jih pobijale ali nasilno vračale v Jugoslavijo.

Proti koncu maja je angleško poveljstvo napovedalo prevoz domobrancev v Italijo, kamor naj bi za njimi odšli tudi civilisti. Namesto v obljubljeno Italijo so Angleži domobrance s prevaro in lažjo izročili Titovim partizanom. Že čez nekaj dni so se vrnili v vetrinjsko taborišče prvi ubežniki in povedali strašno resnico, kam vozijo domobrance (Dr.Janez Janež). Razočaranje izdanih in prevaranih domobrancev je bilo tolikšno, da so se le redki uprli vračanju, tudi potem ko so že vedeli, kam jih vozijo. Do konca maja so tako iz Vetrinja Angleži odpeljali okrog 10.500 domobrancev in nekaj sto civilistov.

Partizani so vrnjene domobrance nekaj tednov stradali in mučili po raznih taboriščih, kot Kranj, Škofja Loka, Škofovi zavodi v Šentvidu, Teharje in drugih. Do konca junija pa so veliko večino (90%) brez sodbe in po strašnem mučenju in zasramovanju množično in na skrivaj pobili ter zmetali v kraške jame opuščene rudnike in strelske jarke. Le majhno število mladoletnih in nekaj civilistov so izpustili. KPS je s tem, več ko dva meseca po končani vojni storila pravi genocid nad slovenskim narodom. Kočevski Rog, Teharje, Škofja Loka, Šentvid, Hrastnik so kraji, kjer je takrat v potokih tekla nedolžna slovenska kri, krivično prelita po ukazu Komunistične partije Slovenije. Poročila o teh strašnih dogodkih imamo od živih prič, ki so se nekatere na prav čudežen način rešile, kot Milan Zajc, Tone Petkovšek, Vencelj Dolenc, France Dejak, France Kozina, Lojze Opeka in drugi.

Komunistična oblast v Sloveniji je ta zločin tajila več kot 40 let. Kraji pobojev so bili zastraženi in nedostopni kot vojaška območja. Svojce pobitih o smrti niso obvestili pa tudi mrliških listov jim niso izstavili.